Kdo si lasti in varuje vaše podatke v času globalne digitalizacije?

Z vsakodnevno uporabo tehnologije ustvarjamo ogromne količine podatkov - od zdravstvenih zapisov do finančnih informacij -, pri čemer se obseg teh podatkov nenehno povečuje. Ob tem se postavlja ključno vprašanje: kdo ima v resnici nadzor nad temi podatki?

V času vse večje digitalizacije storitev morajo vlade dati prednost zaščiti zasebnosti svojih državljanov, piše bruseljski Politico.

Vlade po svetu, tudi v Evropi in Veliki Britaniji, z digitalizacijo obljubljajo boljše storitve, a hkrati sodelujejo z velikimi tehnološkimi podjetji, kot sta Google in Microsoft, ki imajo sedež v ZDA. To odpira vrsto pomislekov glede suverenosti podatkov, saj so ti pogosto shranjeni na strežnikih zunaj države izvora, kjer veljajo drugačni zakoni.

Britanska vlada je denimo julija podpisala dogovor z Googlom, skladno s katerim bo podjetje brezplačno posodobilo zastarele javne IT sisteme, vključno z zdravstvom in policijo. V zameno bo Google pridobil prednost pri prihodnjih javnih razpisih. A mnogi opozarjajo, da gre za nevarno potezo, saj bi tovrstni dogovor lahko dolgoročno ogrozil nadzor nad podatki.

Odvisnost od enega samega ponudnika

Eden izmed večjih skrb vzbujajočih dejavnikov je t. i. vendor lock-in - odvisnost od enega samega ponudnika, kar pomeni, da bi lahko država izgubila možnost nadzora nad ključno infrastrukturo. Poleg tega ameriška zakonodaja omogoča, da ameriška vlada zahteva dostop do podatkov podjetij, ki imajo sedež v ZDA, tudi če so ti podatki shranjeni v tujini.

Podobne dileme se pojavljajo tudi v EU, kjer je Microsoft za posodobitev javne digitalne infrastrukture napovedal investicijo v višini 5 milijard evrov. Pogodba sicer predvideva sodelovanje z lokalnimi partnerji v posameznih državah, a vseeno ostaja nevarnost, da bi ameriške oblasti zahtevale dostop do teh podatkov, kar pod vprašaj postavlja zlasti evropsko zakonodajo o zasebnosti.

Čeprav EU že ima pomembne zakone, kot sta splošna uredba o varstvu podatkov (GDPR) in zakon o podatkovni suverenosti, ti ne morejo popolnoma preprečiti vdorov v zasebnost, še posebej če podatki zapustijo fizično ozemlje EU. Ključni izziv je torej v zagotavljanju, da podatki ostanejo v okviru pravnega in političnega suverenega območja.

V današnjem digitalnem svetu so podatki bolj dragoceni kot zlato. Zato morajo vlade ravnati strateško in premišljeno, ko gre za njihovo hrambo in obdelavo. Sodelovanje z velikimi tehnološkimi podjetji ne sme potekati brez jasnih pravil, ki ščitijo nacionalne interese in interese državljanov.

Države potrebujejo lastno podatkovno infrastrukturo

Mednarodne institucije, kot je International Data Center Authority, svetujejo vladam, naj si prizadevajo za vzpostavitev lastne podatkovne infrastrukture ter oblikovanje zaupanja vrednih mednarodnih partnerstev, ki temeljijo na enakovrednem sodelovanju in spoštovanju suverenosti podatkov.

Države pogosto nimajo finančnih ali tehničnih sredstev za gradnjo lastne IT infrastrukture, kar jih naredi dovzetne za “darila” velikih tehnoloških podjetij. A brezplačne storitve niso zares brezplačne – pogosto so del dolgoročne strategije podjetij za širitev vpliva in dobička.

Velika tehnološka podjetja, kot sta Google in Microsoft, niso navadna globalna podjetja – temelj njihovega poslovanja so podatki. Njihova prisotnost v tujini ima velik vpliv na gospodarstva in politike držav, zato je nujno, da se vlade zavedajo posledic prevelike odvisnosti od teh podjetij.

Na koncu je jasno: suverenost podatkov je danes enako pomembna kot nacionalna suverenost. Vlade morajo zaščititi zasebnost svojih državljanov, ohraniti nadzor nad ključnimi informacijami ter se izogibati nepreglednim dogovorom z zasebnimi podjetji, ki bi lahko dolgoročno ogrozili njihovo varnost in neodvisnost.